DAN ODPRTIH VRAT V DSO LJUBLJANA VIČ RUDNIK, četrtek 5. oktobra 2017

 

Dom starejših občanov Ljubljana Vič – Rudnik je na Dnevu odprtih vrat organiziral okroglo mizo na temo deficitarnih poklicev – poklicev prihodnosti: bolničarja – negovalca in socialne oskrbovalke

 

Ljubljana, 5. oktobra 2017: DSO Ljubljana Vič – Rudnik je na svojo 64. obletnico organiziral Dan odprtih vrat z naslovom Dan sožitja generacij in poklicev. Trinajst sodelujočih na okrogli mizi je spregovorilo o potrebah na trgu dela, šolanju in delu ljudi, ki opravljajo plemenita poklica bolničarja – negovalca in socialnega oskrbovalca, poklicev prihodnosti tudi zaradi starajoče se družbe. Sodelujoči in gostje dogodka kritični do države: normativi zaposlovanja so različni za različne ustanove, poklica pa sta premalo finančno ovrednotena. Vsi prisotni enotni: «Starejši niso strošek, pač pa dosežek civilizacije, ki s svojo modrostjo in izkušnjami v  družbi lahko še veliko prispevajo. Prostovoljstvo izboljšuje medgeneracijsko sodelovanje ter bogati prostovoljce in starostnike«.

 

Po uvodnem pozdravu direktorice doma, mag. Melite Zorec, se je trinajstim gostom okrogle mize posvetila moderatorka Karin Elena Sánchez.

V Evropi se rojeva vse manj otrok, povečuje pa se delež starejših. To velja tudi za Slovenijo, saj se danes letno v povprečju rodi 10.000 manj otrok kot pred 50-imi leti. Če je bilo v Sloveniji leta 2012 starejših od 65 let 16, 8 % vseh prebivalcev, bo leta 2060 že skoraj 30 % vseh prebivalcev naše države starih 65 let ali več. Pričakovana življenjska doba danes znaša 83 let za ženske in 77 let za moške.

Vedno večji delež starejših prebivalcev pa ne postavlja pod vprašaj le vzdržnosti obstoječega pokojninskega sistema in trg dela,  marveč tudi socialno politiko, oblike medgeneracijske solidarnosti in skrbi za starejše, kadar le-ti zaradi starosti, bolezni ali drugih življenjskih okoliščin ne morejo več skrbeti zase. Demografske spremembe pa vplivajo tudi na potrebe po določenih poklicnih profilih, ki skrbijo za starejše, med njimi sta tudi bolničar – negovalec in socialni oskrbovalec. Na Zavodu za zaposlovanje RS spremljajo prijave in vpise mladih v izobraževalne programe, prav tako pa tudi potrebe na trgu dela. Kot poudarja Zlata Šlibar so se potrebe na trgu delu po obeh poklicih v zadnjih dveh letih povečale, zaradi staranja prebivalstva pa nista perspektivna samo omenjena poklica, marveč vsi poklici v zdravstvu. Največ zanimanja za oba poklica je v starostni skupini od 30 do 49 let, kar je razumljivo, saj so za oba poklica poleg strokovnega znanja, potrebne tudi življenjske izkušnje. Zavod RS zainteresiranim brezposelnim omogoča tudi usposabljanje za pridobitev NPK – nacionalne poklicne kvalifikacije.

NPK (katalog strokovnih standardov in spretnosti, ki predpisuje način potrjevanja in preverjanja neformalno in formalno pridobljenih znanj, spretnosti in veščin)  za socialnega oskrbovalca je v resnici eden najstarejših NPK v Sloveniji, nastal je že leta 2000. Na osnovi dobrih praks z Danske in Nizozemske, tako Barbara Velkov Rozman s Centra RS za poklicno izobraževanje, ter z vključenostjo vseh socialnih partnerjev, so definirali vstopne pogoje, izobrazbo in neformalna znanja, ki jih preverjajo s portfoliom in/ali praktičnim preskusom, pri čemer pa standarde zaradi razvoja poklicev in konkretnih potreb revidirajo vsakih 7 let.

O svojem poklicu socialne oskrbovalke sta spregovorili Adrijana Resanovič iz DSO Ljubljana Vič – Rudnik in Vida Kepec iz ZOD. Obe svojo službo jemljeta kot poslanstvo in se strinjata, da to ni poklic za vsakogar. »Ljubezen in naklonjenost do starejših ljudi, etičnost, dobrosrčnost ter dobra komunikacija so nujni, to pa je potrebno imeti v sebi.« Socialni oskrbovalci pomagajo oskrbovancem pri oblačenju in gospodinjskih opravilih, skrbijo za higieno v oskrbovančevem okolju ter pomagajo pri izvedbi zdravstvene nege. So pa tudi družabniki, zaupniki, tolažniki in prijatelji oskrbovancem, velikokrat edina oseba, s katero oskrbovanci pridejo v stik, če živijo v domačem okolju.

Vida Kepec je postala socialna oskrbovalka, ko je pred letom dni ostala brez službe in se kot brezposelna na lastno željo prekvalificirala za socialno oskrbovalko. V okviru Zavoda za pomoč na domu skrbi za 9 oskrbovancev, ki so ji zelo prirasli k srcu. Tako Adrijani kot Vidi humano in plemenito delo prinaša veliko notranjega zadovoljstva. »Za menjavo poklica ni nikoli prepozno in če bi prej vedela, bi se že prej odločila za ta poklic,« je še poudarila Vida.

Da so socialni oskrbovalci za svoje delo kar najbolje usposobljeni in deležni tudi obsežnega praktičnega usposabljanja, skrbijo na Socialni zbornici Slovenije, kjer med drugim verificirajo programe izvajalcev usposabljanja za socialne oskrbovalce, teh je v Sloveniji trenutno 25.  Po besedah mag. Urške Borišek Grošelj so od marca 2016 kriteriji za izvedbo usposabljanj poenoteni; minimalno število ur usposabljanja je 150, od tega je polovico ur namenjenih praktičnemu usposabljanju, 40 ur na domu oskrbovancev. Na tak način bodoči socialni oskrbovalci dobijo realen vpogled v svoj prihodnji poklic in se zanj lahko tudi temeljito izurijo.

»Poklic socialnega oskrbovalca je namenjen odraslim, starejšim od 23 let, večina udeležencev, ki se odločijo za šolanje, je starih med 45 in 55 let,« nam je zaupala Urška Kavčič Rihar iz Centra za poslovno usposabljanje pri Gospodarski zbornici Slovenije. Na CPU so v poldrugem letu izšolali 65 novih socialnih oskrbovalcev, k njim je s strani Zavoda RS za zaposlovanje napotenih še 200 novih učencev.

O poklicu bolničarja – negovalca je spregovorila Irma Mujakić iz DSO Ljubljana Vič – Rudnik, ki se je zanj v zrelejših letih izšolala s pomočjo svojega delodajalca. Šolanje je bilo zanjo izjemno lepa izkušnja in tudi poklic ji je pisan na kožo, »zanj so potrebni znanje, duša in srce.«

Tatjana Koritnik s Srednje zdravstvene šole Ljubljana, kjer se trenutno 90 dijakov šola za bolničarje, skrbi za organizacijo praktičnega usposabljanja bodočih bolničarjev. »V 3-letnem poklicnem izobraževanju je prakse res veliko, skoraj 6 mesecev – 912 ur, pri čemer pa so bodoči bolničarji deležni še 400 praktičnega pouka v skupinah dijakov v domovih za starejše pod mentorstvom strokovno – pedagoškega delavca.«

»Praktično usposabljanje z delom je res koristno,« meni tudi dijakinja, bodoča bolničarka, Klaudija Vesel, ki ima rada stik s starejšimi in njihovimi zgodbami.

Bodoče zaposlene vselej zanima tudi, v kakšno delovno okolje prihajajo in kaj jim lahko ponudi delodajalec, še posebno, ko gre za deficitarne poklice. »DSO Ljubljana Vič – Rudnik je družini prijazno podjetje, smo tik pred tem, da prejmemo polni certifikat, s sprejemanjem ukrepov pa smo začeli pred tremi leti,« pravi Suzana Zupan, vodja kadrovske službe. Sprejeli so 14 ukrepov, v letu 2018 bodo dodali še tri nove, s katerimi izkazujejo skrb za zaposlene, ki delajo 365 dni v letu v treh izmenah; med njimi otroški časovni bonus, enoizmensko delo za družine z več majhnimi otroki in tiste, ki skrbijo za ostarele sorodnike, pomoč pri vključevanju v delovni proces po daljši odsotnosti,  brezplačno in anonimno psihološko pomoč za zaposlene v stiski. Tim za usklajevanje družinskega in poklicnega življenja se bo tako sestajal še naprej in z vključevanjem predstavnikov vseh zaposlenih skrbel za dobre predloge in njihovo udejanjanje.

Danica Petraš, stanovalka v DSO Ljubljana Vič – Rudnik je z delom osebja zelo zadovoljna: »Najbolj veseli smo, če jih vidimo, a jih ne rabimo,« je nasmejala vse prisotne, in poudarila, da imajo stari veliko izkušenj in da jih mladi včasih ne morejo razumeti. »Ko smo stari, si najbolj želimo osebnih stikov, pogovora, zaposleni pa morajo poskrbeti za veliko ljudi in za druženje nimajo časa.«

Za družabništvo, za klepet, tudi za individualno spremljanje stanovalcev, skrbijo prostovoljci. »Prostovoljstvo si vsak drugače predstavlja in tudi ni vsak primeren za prostovoljca, zato bodoče prostovoljce temeljito izprašam,« je poudarila mag. Barbara Purkart, pomočnica direktorice za strokovne zadeve v Domu, v katerem je letno med 40 in 50 prostovoljcev različnih starosti in različnih profilov. Vsi so deležni uvodnega usposabljanja v sodelovanju z domskimi službami in sprotnega mentorstva.

In zakaj je lepo biti prostovoljec? Po besedah Andreje Hoja je prostovoljstvo notranji klic, ko človek podari svoj čas in pomoč nekomu, ki to potrebuje. Prostovoljstvo je tudi odlično za gradnjo in razvoj medgeneracijskega sodelovanja, ko starejšim izražamo čut in spoštovanje. »Rada imam stike s starejšimi, v Dom prihajam tudi večkrat tedensko in starejši tudi meni veliko dajo.« Prostovoljec polepša dan in pričara nasmeh brez da bi karkoli pričakoval v zameno.

Ob zaključku okrogle mize, ki je ponudila zanimive iztočnice, smo prisluhnili tudi glasu obiskovalcev: »Hvala, ker ste organizirali ta dogodek. Poklica bolničarja in socialne oskrbovalke je potrebno promovirati na nacionalni ravni, enako tudi poklic srednje medicinske sestre. Ne glede na vse povedano, se v različnih ustanovah še vedno srečujemo s pomanjkanjem omenjenih profilov. Poleg tega pa ne smemo dopustiti, da prevlada miselnost, da ljudi, ki skrbimo za starejše, ni potrebno dobo plačati. Pomembno je tudi, da imamo vsi enako dostopnost do enako kvalitetnih storitev, ne glede na to, kje stanujemo; ali v domu starejših občanov ali doma ali celo na ulici.«

»Stari ljudje imamo veliko znanja in izkušenj, kar je treba izkoristiti. Zato stopimo v akcijo, vsak izmed nas lahko vpliva na različne akterje, samo tako se bo kaj spremenilo,« je pozvala k akciji Zorica Škorc, predsednica –  prostovoljka Zveze društev za socialno gerontologijo Slovenije.

Več informacij in oseba za stike za posredovanje informacij javnega značaja:

                                                                                              

mag. Barbara Purkart

Pomočnica direktorice za strokovne zadeve

barbara.purkart@dso-vic.si

Tel: 01 4770 603