Iz članka:
…Iz ljubljanskega Doma za starejše občane Vič-Rudnik pa sem od pomočnice direktorice za strokovne zadeve, Barbare Purkart, dobila naslednji odgovor: »Veseli me, da se zanimate za temo, povezano s staranjem in institucionalnim varstvom starejših. Starejši so v Sloveniji še vedno marginalna in slabo zastopana skupina, sploh zelo stari ljudje. Moje mnenje je, da v Sloveniji ne potrebujemo posebnega doma za starejše, ki bi sprejemal LGBT-posameznike. Ob sprejemu v Dom bodočih stanovalcev ne sprašujemo o njihovi spolni usmerjenosti, saj podatka o tem ne potrebujemo. Prepričana sem, da je med našimi stanovalci tudi kakšna LGBT-oseba.« Ko sem tudi Purkart povprašala, zakaj tako meni, mi je odgovorila: »Moj občutek je, da v našem domu zagotavljamo dovolj varno okolje za LGBT-osebe. Tudi sama sem pripravljena intervenirati v primeru kršenja kakršnikoli pravic LGBT-oseb, ki bi se morebiti pojavile v našem okolju. V času referenduma o družinskem zakoniku smo se v Domu tudi več pogovarjali o pravicah LGBT-oseb in moram reči, da s strani stanovalcev nisem naletela na kakršnokoli sovražno nastrojenost do LGBT-oseb. Se pa strinjam, da gre pri starejših verjetno za skrito populacijo. V našem domu vodstvo odprto podpira vse spolne identitete in predvsem verjame, da je spolna identiteta intimna stvar vsake osebe. S tem mislim na zaposlene, stanovalce ali svojce.«Njen odgovor je segel še dlje: »Pri študiju zadovoljstva v starosti, ki sem se mu pred kratkim posvečala, sem naletela na zanimive članke, ki povezujejo starost in queer teorijo. Predvsem v smislu moči, ki si jo LGBT-osebe pridobile skozi spremembo politike in razvoj queer teorije skozi čas. Če razvoj queer teorije primerjamo z (politično) nemočjo, ki ostaja ostarelim, to kar kliče po akciji. Starost kot identiteta se namreč po zgledu queer gibanja lahko tudi spremeni in se premakne z margine.«
Preberite celoten članek na:
